AVTOPILOT

Danes sem se spet zalotila na popolnem AVTOPILOTU.

Grem na bankomat, da dvignem denar za osebo, ki mi je zaupala bančno kartico in številko.

Se postavim pred bankomat, potegnem iz denarnice bančno kartico in odtipkam proceduro.

Nič posebnega.

V tistem momentu mi čez glavo šine, da pravzaprav nisem pogledala na listek za pin številko.

Še hipna misel: »Zakaj že ne?« … In pocinglja moj telefon.

Ja, res. Denar sem dvignila s svoje bančne kartice. Popolni AVTOPILOT.

Potem pa – ponovi vajo!

Še enkrat dvig. Tokrat s prave kartice.

Saj je na koncu vse prav, bom pač plačevala z gotovino v trgovinah. Ampak kaj, ko se potem vprašam: »Če vedno v trgovinah plačujem s kartico, kako se bom spomnila, da plačam z denarjem?«

*   *   *

Ob tem se zamislim, kolikokrat se premikamo po ustaljenih poteh povsem AVTOMATIČNO.

 

Na primer, zavijem vsako jutro na avtocesto desno. »Kako naj se jutri spomnim, da grem naravnost na servis?« Priznam, enkrat sem res napačno zavozila na avtocesto in sem morala do naslednjega avtocestnega izvoza …

Pa si na koncu rečem, da cestne zablode, pa tale današnja prigoda z bankomatom niso najhujše 🙂

Bolj vprašljivo je, ko mimo nas pridejo različne priložnosti, pa jih sploh ne vidimo, ne zaznamo. Morda gledamo naravnost v stvar/situacijo, ki si jo želimo že leta, pa je ne opazimo!?

Večkrat si rečem, da bom naokoli hodila bolj čuječe, da bom opazovala stvari in dogodke okoli sebe z zavedanjem.

Seveda, velikokrat mi uspe. Predvsem, kadar sem spočita. Če nisem, je pa že druga pesem. Sem se spet zalotila …

Če sem utrujena ali hitim, mimogrede padem nazaj – na AVTOPILOTA. Mehanično ponavljanje zaporedij kot jih poznam, sem jih navajena in jih ponavljam že dolgo, dolgo …

Prav zato je dobro čim večkrat spremeniti okolje, oditi na potovanje, da razbijemo rutino vsakdana. Da se spet zavedamo mnogih malih dejanj, ki jih počnemo.

 

(Avtorica knjige Utrinki z moje poti; več na www.angelja.si)