ČEVLJI ALI »PA KAJ SE LE SPET PUSTIM ZAPELJATI?«

Nisem ravno kaka fanica Bolhe in prodaje odrabljenih stvari.

Pravzaprav moja prodajna izkušnja na njej do letošnjega leta ni presegla para smuči in ene čelade. Vse ostale obleke in pripomočke sem razdala ali pa oddala v za to namenjene zabojnike.

Pa glej ga zlomka, poslušam pred časom sodelavke, ki razpravljajo o prodaji rabljenih otroških čevljev. In, ko dovolim, da me vsrka kolektivna prodajna mrzlica, se domislim, da bi lahko na Bolhi prodala svoje nizke pohodne čevlje.

Jih operem – čevlji so itak bili praktično neuporabljeni (veliko lepši kot tile Van Goghovi na sliki), pofotkam in ustvarim oglas.

Vsako jutro pogledam, če je kako sporočilo.

Prideta dva ali tri povpraševanja, na koncu pa tisto odrešujoče in direktno: »Jaz jih vzamem, če plačate poštnino za paket.« Dogovorjeno, cena 17 evrov in izmenjava naslova.

Porabim čas, da poiščem škatlo, zapakiram, oblepim in naslednji dan odnesem na pošto. Z nasprotne strani pa nič. Nekako zaključim pri sebi, da če sem tokrat že šla v prodajo, potem je prav, da se ta tudi zgodi. Če pa že ravno ne dobim denarja, pa Bog blagoslovi uporabnico, naj ji čevlji služijo.

Pa potem vseeno pišem, povprašam o pošiljki.

Gospa je še ni prevzela. Mine teden, več kot dva. Potem kratko obvestilo, da je šla po čevlje. »Kako vam nakažem?« »Kar pošljite v pismu,« odgovorim. Danes dobim ovojnico. Itak je prišlo manj denarja, dva evra je verjetno znamka za pismo.

Pa začnem seštevati vse skupaj. Svoj čas, pakiranje, pisanje, pot na pošto, … in lahko samo zaključim, da bom verjetno v naprej Bolho spet prepustila drugim uporabnikom. Sama pa bom oblačila in obutev ponovno oddala kar v namenske kontejnerje