ČUJEČNOST ali VOŽNJA PO AMERIŠKO

 

Ne spomnim se več točno, kako je na mojem zeljniku zrasla ideja, da obiščem severni del Kalifornije.

In ker je v nekem skritem kotičku mojega spomina od kdovekje in kdovekdaj ostala zabeležka, da v Ameriki nimaš kaj početi brez avta, sem se lotila rentanja preko spleta kar tri mesece vnaprej. Da ne ostanem brez avta in da bo vožnja čimbolj ugodna 🙂

Glede na to, da v kar bližnji prihodnosti prehajam tisto magično starosto mejo, me je moj načrt seveda popoljal iz cone udobja. K sreči sem se za prvič lotila vožnje po bolj podeželskih predelih z bogato vulkansko preteklostjo.

Oborožila sem se z dobro voljo in odšla na pot.

*   *   *

Zdaj sem tukaj. Ob blagem zahajajočem soncu posedam pred čudovito rustikalno opremljeno sobico in se sproščam po dnevni dozi vožnje po ameriško.

Res je, da vozijo po desni, kot pri nas.

Ampak, že samo STOP znaki predstavljajo celo znanost: STOP-2 way in STOP-4 way.

Sem kar hitro ugotovila, da je STOP-2 way običajni STOP znak na nasprotnih straneh prednostne ceste.

STOP-4 way pa pomeni, da se ustavijo vsi avti, potem pa gre najprej naprej tisti, ki je prvi prišel do križišča. Itak sem čakala, da bi speljal moj desni sosed, pa ni in ni hotel. Pa glej ga zlomka, spelje moj levi sosed, ki je bil najbolj korajžen, čeprav je prišel zadnji. Skratka, po nekaj takšnih STOP-4 way križiščih sem le dojela, kako to gre.

Še boljša pa je zgodba iz semaforiziranih križišč.

Pripeljem do križišča, vidim lučke in iščem semafor, ki je namenjen meni. Končno predpostavim, da je moj semafor tisti, ki je na nasprotni strani križišča. Ko je gorela zelena luč, je šlo kot po maslu – šla sem naprej.

Ko je semafor rdeč, pa je spet polno nepisanih pravil. Če zavijaš desno, lahko greš čez rdečo, če je križišče prazno. To sem še nekako dojela. Ko pa so se za mano splašile glasne troblje, ko nisem šla naravnost čez križišče v rdečo, mi je bilo pa že bolj čudno. Povsem skregano z našo varnostno logiko, da se pri rdeči stoji. No, na koncu sem se tudi tega navadila … pa so nehali hupati. Tako je v manjših krajih, da ne bom sporočala kake napačne logike. Mesta sem zaenkrat spustila.

Hvalabogu je vsaj vožnja po avtocestah blagodejna.

Prometa ni veliko, vozijo počasi in urejeno. Tovornjaki so kot sončki. Barvasti, s tistimi naprej štrlečimi noski in ličkami ob straneh me vedno nasmejijo. Res so srčkani in prava protiutež počasni vožnji. Škoda, da jih med vožnjo nisem mogla fotografirati. Tudi narava je čudovita, od širnih iglastih gozdov do najneverjetnejših oblik in jezer. Da ne govorim o viaduktih.

Tudi na avtocesti lahko koga nasmejiš.

Jaz sem nasmejala kontrolorja, ki na meji iz Oregona v Kalifornijo čuva, da ne bi kdo čez mejno črto prenesel jabolčka ali rožice. Skoraj do solz. Verjetno mu je bilo zelo dolgčas. Ker nisem znala odpreti okna na avtu, ki sem ga imela kake dvajset minut in sem se do tedaj raje spoznavala z drugimi gumbi na armaturi, pa z avtomatsko prestavo, seveda. Definitivno sem mu popestrila dan. Še posebno, ko sem mu smeje nazaj zaupala, da imam pri sebi eno malo čokoladico. To mi je pustil in mi zaželel, naj uživam v njenem okusu  🙂

Njami, je bila še bolj sladka.

*   *   *

Spoznanje?

Doma večino časa vozim na avtopilotu. Roke in noge delajo same, glava pa napol spi.

Tukaj pa avtopilot ne deluje. Vsaj – ne še.

Zaenkrat moram biti na cesti zelo čuječa.

Opazovati moram cesto, udeležence v prometu in še spremljati zemljevid v glavi ali na GPS.

Pravzaprav sem prvič v tujini sama najela avto za teden dni.

Nova izkušnja. Samo okolje sem spremenila, pa se je kar konkretno spremenil način mojega delovanja.

Vsekakor pa vidim, da bo tale skok iz cone udobja močno povečal mojo skledo za obilje.

In tako je tudi prav. Naslednjič pa si zamislim še kakšno drugačno izkušnjo.

Pri teh letih res nima smisla več ničesar odlagati …

*   *   *

Kar nekaj zgodb s potovanj in spoznanj, ki so se me na njih dotaknila, pa v knjigi Utrinki z moje poti. Več informacij o knjigi lahko dobite tukaj.