DRAGULJ – KAJ POISKATI V MESTU RIM?
V vsakem mestu lahko najdemo skriti dragulj, ki nas prevzame in navduši, da se spet vrnemo.
Tako je tudi v Rimu.
Mesto je dobesedno napolnjeno s številnimi zgodovinskimi stavbami in spomeniki, od antike naprej. Dragulj za draguljem, bi rekli. Nekajdnevnim turistom pokažejo le največje znamenitosti, ki so seveda čudovite: kolosej, Panteon, katakombe, španske stopnice, vodnjak Trevi, angelski grad, bazilike, … Skriti dragulji Rima pa so rezervirani za obiskovalce, ki se v mesto vračajo ali pa v njem preživijo daljše obdobje.
Sama sem lahko hvaležna, da sem v Rimu v času študija preživela nekaj spomladanskih mesecev. Cele vikende sem raziskovala mesto in uživala v dolgih sprehodih. Odkrivala sem dragulj za draguljem. Vez med menoj in mestom se je tako ustvarila in se poglablja z vsakim naslednjim obiskom. Kljub prometnemu kaosu. Ali pa ravno zaradi tega. Ko se naučiš stopiti na ulico, še preden si gotov, da bo avto zmogel ustaviti. Ali pa stojiš na robu pločnika. Lahko čakaš dolgo, dolgo …
* * *
Pogled na reko Tibero s Trastevere
Trastevere
Za najbolj avtentične Rimljane se razglašajo prebivalci Trastevera, področja mesta preko Tibere. To je vsekakor eno od najbolj slikovitih področij Rima. Predvsem spomladi in poleti, ko se številne hiše odenejo v zeleno-pisano preobleko. Umeteljno okrašeni vhodi vabijo na kulinarične specialitete. Lepo je posedati na vrtu, piti capuccino.
Na področju Trastevere pa lahko najdemo tudi fascinantni srednjeveški cerkvi. Santa Maria in Trastevere je tradicionalni duhovni center tega področja, cerkev sv. Cecilije pa je zgrajena preko doma mučenke sv. Cecilije, ki je danes znana kot zavetnica glasbe.
In prav ta slednja mi je v zadnjih letih razkrila svojo moč.
* * *
Zgodovinska osebnost Cecilije
Sv. Cecilija je bila plemkinja in v njeni hiši so že več generacij izvajali zgodnje krščanske obrede. Živela naj bi nekje do 230 n.št. O njenem življenju ni veliko znanega. Zapisi pravijo, da so jo oblastniki zaradi njenega delovanja želeli kaznovati s sežigom, pa je iz plamena prišla nepoškodovana. Nato so jo oboglavili, a uspelo jim je šele po treh udarcih. Njen grob so mnogo kasneje našli v katakombah sv. Kalista.
Preko ruševin njenega doma so okoli 824 dokončali izgradnjo cerkve, v katero so prenesli tudi njene posmrtne ostanke. Ko so med restavriranjem cerkve leta 1599 Cecilijin grob odprli, so prisotni pričali, da je njeno truplo ostalo nedotaknjeno. V takšnem položaju jo je prisotni umetnik Stefano Maderno ovekovečil v marmorju in že pogled na njen spomenik pred oltarjem vzbudi številne emocije. Gracioznost, nežnost.
Na kamnitih tleh je napisana trditev umetnika, da je bilo Cecilijino telo ohranjeno ob izkopu. Izrekel jo je pod prisego.
* * *
Kljub dolžini mojega spomladanskega bivanja v Rimu se mi sv. Cecilija tedaj še ni razkrila. Res je, da sem obiskala vse poglavitne bazilike večnega mesta, a ostale cerkve niso bile na spisku mojih interesov.
Sv. Cecilijo in njeno zgodbo sem spoznala šele kake štiri leta nazaj – med slučajnim pohajanjem po Trastevere s kolegom. Vhod v cerkev je bil zaprt kljub četrti uri, ki je bila v vodiču vpisana kot odpiralni čas. Pa vendar je najino pozornost zadržala britanska turistka, ki se je začela pogovarjati z nama. Včasih je delala kot vodička in povedala nama je, da je cerkev nekaj posebnega. »Dobro, bova počakala.« Z vsaj polurno zamudo so cerkev odklenili in v svoji belini res zažari. Potem pa je bivša vodička še enkrat prišla do naju in me pocukala za rokav. Pokazala je na odprta vrata v zadnjem delu cerkve in naju odpeljala tja. Ko smo plačali vstopnino, smo se spustili navzdol do prostorov, v katerih so vidne razvaline dveh romanskih hiš, ostanki talnih mozaikov in zgodnjekrščanski sarkofagi. Povsem na koncu hodnika pa je vhod v čudovito okrašeno kripto in vodička je vedela, kje in kako zahtevati ključ.
* * *
»Imela sem občutek, da je prostor svetel.
Takoj ob vstopu se me je dotaknila neskončnost.
Čutila sem, kako me preveva moč tega mesta.
Dovolila sem si, da sedem in se potopim v to globino občutij.
Čas se je ustavil.
Telo se je umirilo in potopilo v meditacijo.
Nisem več potrebovala zunanjega sveta, notranji svet je postal močnejši.
Portal se je odprl.«
* * *
Dragulj tega prostora je skrit in marsikdo ga ne najde ali pa ne začuti. Če pa si želite to izkušnjo miru in globine, si vzemite čas in obiščite Cecilijo. Vrata se ne odprejo vsem. Pogosto ostanejo zaklenjena tudi med odpiralnim časom.
