FILM »I, TONYA« ali KAJ SPOROČA RANA

 

So filmi, ki jih samo pogledamo – kar tako.

In so filmi, ki nas pokličejo.

Dokler se ne odzovemo, nam sledijo. Ker nam želijo predati sporočilo. Tokratni film, sporočilo o rani.

Film »I, Tonya« sem hotela pogledati že, ko se je predvajal v kinu. Nisem uspela. Naslov me je zasledoval in se mi prikazoval ob najrazličnejših priložnostih.

Današnji dan pa je ta film dobesedno ukradel mojo pozornost, ko sem ga našla med desetinami filmov, ki so na razpolago potnikom, da prebrodijo 10-urni polet preko luže.

Zgodba mladih drsalk, Tonye in Nancy, ki je v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja pretresla svet, skriva močno ozadje. Krvaveči rani na kolenu, ki so jo sostorilci (bivši mož, drsalka, osebni stražar in njegova pomagača ?) prizadejali tekmici Nancy pred izborom za olimpijske igre, je botrovala globoka notranja rana.

Film jasno pokaže, kako se nerazrešena čustvena rana prenaša iz generacije na generacijo.

Zahtevna mati, ki je čustveno hladnost podedovala po svoji materi. Celotno plačo natakarice je vložila v projekt »otrok, ki bo nekaj postal«. Do te mere, da se deklica polula na drsališču, ker je med treningom mati ne pusti na stranišče. Škoda časa za tako postransko stvar, če ona plača ure treninga. Vmes pa udarci, kreganje in »nikoli ni dovolj dobro«. Na prvi randi Tonye se povabi tudi mati.

Tonya je z ogromnim talentom in delom dosegala razultate, a je vedno ostajala nekako v ozadju.

Ni šlo samo za drsanje.

Šlo je za njen način delovanja: čustvena nezrelost, potreba po pozornosti, prepirljivi izbruhi. Ni bila primerna, da bi predstavljala državo.

Pritegnila je partnerja, s katerim sta nadaljevala dramo njenega otroštva. Ja, šla je stran od matere, a prišla v burni odnos z možem, kjer se je strast prepletala s prepiri in tepežem. Pogosto je imela modrice pod pudrom, a znala je tudi udariti nazaj.

Načrt, da bodo tekmico Nancy le psihično prestrašili, je prerastel v njeno fizično poškodovanje. Vsi akterji so bili polni notranjih ran in nesigurnosti.

Tonya je prišla na olimpijske igre, Nancy tudi. Slednja je osvojila srbro, Tonya je ostala praznih rok tudi tam. Njen težavni značaj je postal znan preko meja.

Po dejanju so storilci odslužili svoje kazni.

Tonya je dobila tudi prepoved nastopanja na tekmovanjih. Ker je morala preživeti, je najprej začela z boksanjem v ženski ligi. »To sem znala,« je komentirala v filmu, ki je posnet na osnovi intervjujev.

* *  *

Epilog

Tonya in njen bivši mož se nista več srečala. Tudi z materjo nima več stikov.

Tonyjin bivši mož se je ponovno poročil. Ironično, njegovi ženi je ime Nancy.

Poročila se je tudi Tonya. Ima sina. Rada poudari, da je dobra mati.

* *  *

Spoznanje

Težka izkušnja je zagotovo v njihova življenja prinesla določeno dozo zorenja. Kadar sami ne storimo ničesar, da bi prepoznali svoja potlačena čustva, se ta zmaterializirajo v fizični izkušnji. Vodijo naša življenja, pa se tega sploh ne zavedamo.

Zato je vsak vpogled v našo notranjost in soočanje s čustvenimi bolečinami lahko izredno osvobajajoč.

* *  *

V knjigi Utrinki z moje poti je veliko razmišljanj o tem, kako naša potlačena čustva z nezavedne ravni vodijo naša dejanja. Najpomembnejši prvi korak je, da jih sploh opazimo. Predstavitev knjige najdete tukaj.