JE RES SAMO PETEK 13?

Res, od včeraj na danes se je dogodila sprememba. Novi ukrepi so predpisani. Prepovedano je kakršnokoli zbiranje (razen za člane istega gospodinjstva). S ponedeljkom se ukinja še promet in nenujne trgovine …
Številke obolelih pa so verjetno tam nekje kot včeraj. Krivulja se še ni mogla prevesiti ali nenormalno podivjati … nisem pa pogledala poročil pred tem pisanjem – priznam.
………

Ampak, danes se mi je zdelo, kot bi se sprehajala po povsem drugi realnosti kot včeraj.

Srečam punco iz druge skupine in pozdravim z veselim: »Kako si kaj danes?«
Nič. Ne bu, ne mu. Obrne se stran in praktično nalima na fotokopirni stroj.
Malo čukasto pogledam in grem naprej.
Zaklenem vrata svoje sobe in zlomka, moram vrniti ključ na poličko poleg nje. Se spet obrne stran in se skuša oddaljiti.
Vidim, da jo je res strah stikov. Res, res strah.
V ozadju čutim paniko, zato se odpravim in ne težim naprej.
Ne razumem, zakaj ni ostala doma … takšno opcijo imamo brez težav.
Grem po stopnicah v čajnico spodaj in z masko na nosu skuham kavo.
Vstopi fant. Vzame kavno skodelico in jo pošprica z razkužilom?! Nato stopi do korita in jo opere z gobico in praškom za pranje posode.
Prisotna ženska pristavi, da se ji vrstni red pranja ne zdi logičen. Zakaj ni najprej opral in potem pošprical z razkužilom? Saj razkužilo itak izpari …
Po moje sem se presedlala v paralelni timeline.
Nekaj čudnega se tu dogaja.
Pred dvema dnevoma, ko sem bila nazadnje tu, so se mi zdeli vsi takšni kot vedno. Ali pa se je meni medtem kaj zgodilo?
Spomnim se na FB video, na katerem je neka italijanka jemala različno hrano iz nakupovalnega vozička in jo dezinficirala s sprejem. Potem je vsak paketek (ali vrečko s sadjem!) odložila v prtljažnik avtomobila. Posnetek je bil dolg kar nekaj minut in ona se je zavzeto posvečala svojemu opravilu. Ni bilo videti, če je tudi kruh pošpricala …
………..

Po SMS dobim sporočilo, da lahko grem merit svoje vzorčke. Instrument je danes prost.

Pohitim po vzorčke in nato v klet k instrumentu. Vstopim v prvo – prehodno – sobo. Spet preplašeno dekle.
Ko se približujem vratom na strani, da vstopim v merilnico, se skorajda zbojim, da bo splezala v digestorij.
Zato pohitim, da se ji čimprej umaknem iz njenega zornega kota. Uh, uspelo mi je.
Ostala je na tleh, ampak čez pet minut je odšla. Ziher je pa ziher. Najbolje, da smo vsi daleč stran.
Jaz pa, skratka, sem končno prišla do svojega kota, kjer sem bivakirala naslednjih nekaj ur v miru.
Ko sem se vračala v svojo sobo in nato odšla domov, so bile razmere bolj prijazne.
Kot da sem spet v tistem poznanem, prijaznem timelinu, kjer se lahko ustaviš in kakšno rečeš.
………
Prav neverjetno se mi je zdelo, da lahko samo uvedba ostrejših ukrepov tako zelo poveča strah nekaterih ljudi.
Še prejšnji dan, ko smo se lahko združevali do šest, je bila kakšna beseda med ljudmi normalna. Danes, vsaj v prvem delu dneva, kot da ni več.
Mar smo res tako zalo palčki sistema? Tako zelo odvisni od tega, kar nam rečejo na televiziji? Očitno res.

Veliko dela nas še čaka, da pridrajsamo do samostojnih osebnosti.

Veliko zakopanih strahov, ki se hakljajo na zunanje razmere, imamo za podelati …
Najbolje, da kar začnem … bo meni potem lažje ob bodočih preskakovanjih po timelinih.
                     *    *    *
Vir naslovne fotografije: unsplash.com
Avtor naslovne fotografije: King Lip (Sneguljčica, ker ni bilo palčkov na razpolago 😊 )
                     *    *    *

Prispevke o različnih arhetipih lahko najdete na mojem You Tube kanalu – Angelja na povezavi  https://www.youtube.com/channel/UCU9f4gb34QIJOCYV6CRDILg/videos

Objave najdete tudi na FB na povezavi https://www.facebook.com/angelja.k.surca/

Sem avtorica knjige Utrinki z moje poti, Razmišljanja o osebnostni rasti. Opis knjige lahko najdete na povezavi  http://angelja.si/predstavitev-knjige/