PLANINARJENJE SREDI ATEN

V nedeljo sem se odpravila na potep po centru Aten.

Temperatura je presegala 30 °C in niti približno si nisem predstavljala, da mi bo žal, da imam na nogah sandale.

Nisem pričakovala, da me čaka pravo mini planinarjenje.
* * *
Nekajtedensko bivanje v mestu se že obrestuje. Odkrivam soseske, ki jih petdnevni turisti spregledajo. Tako različne so si. Vsaka ima svoj karakter, arhitekturo in prebivalce.
Raziskujem mesto, ki mi ob izstopu na različnih postajah metroja ponuja različen utrip. Ogromno podrobnosti pa opazim, ko se na raziskovanje odpravim kar peš, poprek po ulicah.
Vedno sem poslušala, da Atene niso nič posebnega. Z vsakim tednom bivanja tukaj pa mi bolj in bolj priraščajo k srcu.
* * *
Akropola dominira mestu in pogled nanjo se razkriva od marsikje.

Čudovita je v svoji veličini. In prav današnje planinarjenje mi je omogočilo magične poglede nanjo.
Tako različna, pa tako enaka je akropola, ko se mi je razkazovala z vseh strani.
Pravo mini planinarjenje sredi atenskega centra do najlepše razgledne točke, ki mi je razkrila magično akropolsko pravljico.
* * *
Do te točke pa sem prišla, ker sem si zaželela, da se povzpnem na Pnyx, grič, na katerem so grški filozofi nagovarjali atensko ljudstvo.
Grič, na katerem se je razvila demokracija.

Pri prebiranju vodiča me je presenetilo dejstvo, da je klasična Grčija, ki so jo oblikovale tragedije, komedije in filozofi, trajala le 150 let.

Pa klasično Grčijo še danes omenja ves svet.
Doba izjemne kreativnosti.
* * *

Na zemljevidu izgleda pot na Pnyx zelo enostavno.
A prvi poskus me pripelje do grička Areopagus v neposredni bližini akropole. Čeprav na malo vzpetinico vodijo stopnice, so skale na vrhu zelo drseče.

Planinarjenje se je začelo. Moje obžalovanje, da imam na nogah sandale, pa tudi.

Ampak mali skalni griček ponudi čudovit pogled na akropolski grič, na Propylaea – vhod v svetišča. Splačalo se je … kljub številnim turistom na njem …

                            * * *

Google maps pokaže, da je Pnix bolj zahodno.
Šla sem mimo, a zgrešila pot.

Med vračanjam se odločim, da raziščem vzpetino na levi.
Zavijem v park, gostota obiskovalcev se drastično zmanjša. Znajdem se pred Sokratovo ječo. Ime je ostalo, veliko filozof pa ni bil zaprt tukaj. Ni povsem jasno, za kaj so uporabljali te skalne prostore. Skalne sobe so izdolbene z veliko mero natančnosti.

                            * * *

 

Nadaljujem vzpon proti vrhu griča muz, ki se danes imenuje Filopappou. Razgledna točka razkrije spet nov pogled na akropolo. Atenin tempelj Partenon se je odkril.
Naprej me vabi spomenik, ki ga vidim v daljavi. Postavljen v spomin Filopappou – nekdanji grič muz je po njem prevzel ime.

Tik pod vrhom pa čudovit, verjetno najlepši pogled na akropolo. Kot v pravljici.

(Naslovna fotografija)
* * *

Spust navzdol razkrije pravi klif na levi strani griča.
Previdno slikam park v globini pod seboj.
Pred mano pa se v daljavi razliva modro morje. Pred njim pa belo morje hiš.

* * *

 

* * *
Končno se le spustim do Pnyx-a.

Le zid in oder, s katerega so filozofi nagovarjali ljudstvo, so ostali.
Pogled na akropolo pa spet presenetljiv, drugačen … Vabi.

   

* * *

Še malo naprej pa grič nimf. Tudi ta razkriva akropolo.

Na njem pa je še observatorij, zato pogled z griča nimf seže še dlje.

Prav v vesolje …

* * *

 

 

Neverjetno je, kako je v neposredni bližini ene od najbolj obiskanih turističnih točk na svetu moč najti tako mirno naravno okolje.
Le manjši del turistov najde čas za raziskovanje Pnyx-a.
Ga pa obiskujejo nekateri domačini, ki se skrijejo v senco dreves, s knjigo v roki.
Kot bi filozofi nagovarjali tudi današnje generacije, da posežejo po znanju.
* * *
Bilanca te nedelje dne: prehojenih dobrih 17 km.
Ker smo v bližini morja, višine niso markantne. Filopappou, grič muz, ima nadmorsko višino 147 m. So pa vsekakor veličastni pogledi na akropolo. Z vsakega grička je pogled drugačen in po svoje fascinanten.
Splačalo se je.