“Kadar začnemo slediti sporočilom intuicije in jo razlikovati od glasu našega ega, postajajo zaznave čedalje jasnejše.”Strinjam se.
Smiselno in vzpodbudno življensko sporočilo.
To je knjiga, ki si jo želim prebrati še enkrat.
Občudujem globine, ki jih odpiraš s svojim pisanjem.
Mozaik modrosti, ki jih lahko prebiraš vedno znova in znova…Prej ko jih osvojiš, prej bo lepši tvoj svet …
Navdušena sem nad širino tvojega razmišljanja.
Priznati težavo in jo podeliti z drugimi je pogumno dejanje; zavedanje svojih napak pa prava pot do pozitivnih sprememb.
PREDSTAVITEV KNJIGE
Utrinki z moje poti
Nekega februarskega dne v letu 2015 sem sedla za računalnik in pričela s pisanjem. Iz moje zavesti so se v prihodnjih treh mesecih, v trenutkih med delom in domačimi obveznostmi, izlivala besedila, tematike. Izgledalo je, kot da se povsem naključno in brez vrstnega reda iz moje notranjosti na papir spuščajo moja razmišljanja in moja čustva. Nisem vedno vedela, kaj pišem; občasno sem morala besedilo še enkrat prebrati. Besede so se izlivale neslišno, a vztrajno. Tematike so se nizale ena za drugo; včasih krajši, drugič daljši zapisi. Kar naenkrat pa so se pred menoj nanizani naslovi datotek oblikovali v zaključek: »Saj to je knjiga.« Stiskala sem poglavja in jih razvrstila po občutku. Skladala so se. Eno poglavje sem izločila, ni še čas zanj. Ko sem izrazila idejo, da naslove poglavij nanizam v spiralo naše poti k vedno večjemu zavedanju, pa sem ugotovila, da knjiga obsega točno 3 x 7 = 21 poglavij, po tri na vsako čakro. Nekatera poglavja spodbujajo, druga pa opisujejo efekte, ki delovanje določenih čaker zavirajo. Ta poglavja dopolnjuje še zadnje, t.j. poglavje o poti, ki je neskončnost. Očarana sem bila.
Moje oči so se sprehajale in napajale na naslovih poglavij. Pravljičnost. Notranji otrok. Telo. Gibanje. Kreacija. Prepuščanje. Dan brez besede. Odločitev. Svarila, sporočila, opozorila. Celost. Razočaranje. Sodbe. Kolektivna zavest. Male neumnosti. Spreminjanje. Zaupanje. Vztrajanje. Odpuščanje. Odlašanje. Ljubezen. Bit. Pot. Pot od zavedanja telesa, preko razmišljanj o negativnih in pozitivnih plateh celosti, o sodbah, ki blokirajo naše delovanje, do izkušanja ljubezni, biti in poti naprej.
Vztrajanje je tisto, ki nas vodi naprej. Vztrajanje tudi v trenutkih, ko bi želeli popustiti in odnehati, pa vendar je vztrajanje v določenih trenutkih potrebno nadgraditi s prepuščanjem. Ne pasivnim prepuščanjem, ampak prepuščanjem v delovanju, da lahko potem začutimo svojo bit. Bit, tam nekje med vdihom in izdihom. Našo nemo pričo, ki nas opazuje.
“Ko nam življenje nekaj odvzame, nam v zameno ponudi tudi nekaj novega. Če le hočemo videti … „
ŽIVLJENJE ME JE PO NASTANKU TE KNJIGE PAHNILO V NOVE PREIZKUŠNJE
Nove preizkušnje
In kot so zapisi poglavij nastajali nekaj mesecev, je potem kar nekaj mesecev terjala še pot odločitve, da knjigo v resnici tudi objavim. Ko sem pristopila k tej novi ideji, je moja posoda obilja zahtevala širitev. Širitev, ki bo omogočila, da lahko knjigo sprejmem kot dejstvo, sprejmem v svoje naročje. Da lahko sprejmem kot dejstvo tudi izpostavljanje v javnosti, ne glede na vse kritike. Pozitivne ali negativne. Včasih je sprejemanje pohval še veliko težje kot sprejemanje negativne kritike in odklanjanja. Tekom tega procesa sem jasno videla, kako vsak košček sestavljanke, vsaka stopnica proti nadstropju še kako zahteva svojo pozornost. Vsak košček in vsako stopnico moramo sprejeti, objeti v svojem zavedanju in se z njo zliti, da nas spusti naprej. Pot pač. Ni mogoče samo korakati, korakati moramo z zavedanjem, predvsem pa s sprejemanjem tistega, s čimer se v svoji preteklosti še nismo uspeli pobotati, spoznati.
Vesela sem in hvaležna, da sem sledila svojim impulzom. Nisem imela namena pisati kakršnekoli knjige. Knjiga pa me je našla sama in se je izrazila skozi mene. Sporočila mi je, da si želim pisati, da se želim izražati, da si želim nadaljevati po tej poti. Nove ideje so že proniknile skozi tančice pozabe moje zavesti in vztrajno sprašujejo, kdaj si bom uspela spet vzeti čas, da jim posvetim pozornost in svoje prste na tipkovnici. Ja, vem. Kliče me pisanje, da izlijem spet nove izkušnje, spet nova občutenja in da spojim v venček novih poglavij tematike, ki tokrat hočejo na površje. Veselim se že.
Življenje me je po nastanku te knjige pahnilo v nove preizkušnje. Kot bi želelo, da se moja pot ne konča. Želelo, da izkusim še nove lekcije, ki bodo moje zavedanje potegnile še v globlje nivoje občutenja vsega, kar je. Teh lekcij nisem bila vedno vesela.
Na trenutke so bile tako hude, da so mi vzele dih in me pahnile iz telesa. Pa vendar po povratku v svoje lastno čutenje biti le-to doživljam drugače, bolj polno, bolj zavedajoče se. Drago sem plačala ta nova spoznanja, ampak na koncu se je spet izkazalo, da je pot proti našemu lastnemu diamantu posuta s trnjem.
Vpiši svoj e-mail naslov in prenesi brezplačno poglavje iz knjige Utrinki z moje poti.
BOJANA BOH PODGORNIK
Mnenje
Angelja živi bogato in raznovrstno življenje. Poznam jo kot raziskovalko v Laboratoriju za kemijo materialov, kot plesalko petih ritmov, ljubiteljico gibanja, potovanj in narave ter kot raziskovalko življenja v vidnih in očem skritih pojavnih oblikah. Tako doživljam tudi njene Utrinke z moje poti. V nizu osebnih pripovedi bralca vodi skozi prostore svojih doživetij, občutij, čustvovanj, razmišljanj in spoznanj. Ponekod iskrivo hudomušna, humorna, drugje pronicljivo razmišljujoča o svojem življenju in bivanju nasploh, vedno odkritosrčna, iz svojih življenjskih izkušenj in spoznanj izlušči tisto bistveno in uporabno, v kar verjame, kar sporoča svetu. Uživala sem v prebiranju utrinkov, jih živo doživljala, se mnogokrat nasmejala, pa tudi zamislila. Še prav posebno so me navdušile zanimive povezave znanosti, duhovnosti in osebnih izpovedi.