Kratke refleksije
So trenutki, v katerih me nagovorijo določeni pojmi. Vztrajajo, dokler jim ne posvetim pozornosti.
Dež
Dež mi je v mlajših letih zbujal neprijetne občutke.
Veliko rajši sem preživljala suhe in sončne dneve. Zdeli so se mi tako zelo božansko lepi. Ko pa sem postajala starejša, sem se vedno bolj začela zavedati lepote dežja. Prinaša življenje, zeleno travo, gozdove, reke, polnost padajočih slapov, pršenje kapljic z njih. Del vode je, ki daje življenje in skrbi za prevajanje informacij skozi zemeljsko kreacijo. Včasih se tako zelo bojimo zmočiti, pa vendar nas voda osveži in očisti, zunaj in znotraj. Rada bi zapela hvalnico dežju, blagoslovila njegov obstoj v krožnem vodnem ciklu zemlje. Rada bi ohranila neskončno radost otroka, ki zacepeta v luži in med kapljicami išče svoj migetajoči odsev. Kot v filmu bi zaplesala v dežju, da se mu poklonim, ker nam prinaša življenje. Ne sivine puščave, čeprav ima tudi ona svojo draž, zelenilo naše pokrajine. Danes se pred dežjem ne skrivam več v hiši, zmami me v naravo, da sprejmem vase njegovo rajanje po cestah, zadevanje ob drevesne krošnje in ples na dežniku. Vase vpijem njegovo bistvo, da me očisti, oživi in spodbudi. Da postaneva eno.
Vrhnika, 2016
Hvaležnost
Hvaležnost je tisti pristop, ki nam lahko hitro odpre vrata proti novemu zavedanju in obilju v življenju.
Ko se hvaležno zahvalimo za vsako človeško bitje v naši bližini, se jim poklonimo z vsem našim srcem. S hvaležnostjo do stvari, ki jih posedujemo, si zagotovimo ravnotežje v dotoku novega obilja. S hvaležnimi mislimi, govorom in dejanji spodbujamo našo rast in nenehno izvajamo poklon naši okolici in zgradbi celotnega vesolja. Blagoslavljamo vso kreacijo in ji s tem posredujemo nov zagon srčne energije. Prav nazor hvaležnosti je odnos, s katerim lahko hitro prestopimo iz negativnosti v bolj pozitivno izkušnjo. Hvaležnost je srčika vesolja, prav kakor ljubezen. Pravzaprav ima hvaležnost v primerjavi z ljubeznijo še večjo dimenzijo. Ljubezen je energija srčnosti, hvaležnost pa poleg posvetitve srčnosti posveča tudi zahvalo za obstoj celotne kreacije. Ko v življenje vpeljemo dimenzijo hvaležnosti, se naše življenje čudežno razživi, svet dojemamo v pestrejših barvah. Resda še vedno izkušamo lekcije in preizkušnje, pa vendar skozi dimenzijo hvaležnosti pridobijo nov pomen, pomen naše rasti in izkušanja skozi veličastno novo zavest spoznavanja. Kajti hvaležnost nas ščiti pred neposrednim izkušanjem bolečine v lekcijah. Kadar lekcijo preživljamo preko zaznave s hvaležnostjo, ostrina lekcije zbledi, izkušnja, ki smo jo skozi lekcijo morali spoznati in se je naučiti, pa ostane v nas kot novo spoznanje.
Vrhnika, 2016
Sobivanje
Hitost ni vedno vrlina. Lahko je tudi mana, ko zaradi hitrosti spregledamo ljudi na svoji poti.
Ko ni sobivanja. Pogosto sploh ne vidimo, da je nekdo poleg nas, da je človek in da potrebuje toplo besedo ali pomoč. Kolikokrat gremo mimo pomoči potrebnega, pa ga sploh ne zaznamo. V svojem neutrudnem hitenju spregledamo, da smo vsi skupaj ljudje, ki potrebujemo bližino. Pravega druženja je vedno manj, ostaja le druženje, ker se to pač dela. Pravo druženje pa nastopi takrat, ko med pogovorom zaznamo svojega sogovornika in ga sprejmemo v svoj avrični krog, pri tem z njim izmenjamo energijo druženja in si podarimo trenutek pozornosti. Večinoma pa se v druženjih le srečamo, pozornosti drug do drugega pa sploh ne izmenjamo. Pravzaprav se velikokrat v svojih bližnjih kontaktih sploh ne zaznamo. Koliko je družin, v katerih družinski člani hodijo eden mimo drugega, skupaj jejo, pri tem pa se sploh ne vidijo. Ne zaznajo svojih potreb, se bojijo, da jim bo crknil televizor, potem pa jočejo sami nad sabo, ko nekdo med njimi premine, večina stvari pa ostane neizrečenih. Ne izgubljajmo časa, vedno hitreje nam uhaja. Ustavimo se in se ozrimo okoli sebe. Spregovorimo toplo besedo, pozdravimo, začnimo pogovor ob kosilu. Začutimo sogovornika kot osebo, zavedajmo se njegove navzočnosti.
Vrhnika, 2016
Sočutje
Sočutje lahko razumemo na dva načina.
Nekateri sočutje razumejo kot pomoč ljudem, ki se sami ne znajo postaviti na svoje noge. Takšni ljudje se pogosto smilijo sami sebi in ne znajo stopiti v življenju naprej. Venomer se bojijo in gledajo okoli sebe, kje bi lahko dobili pomoč. Tem ljudem s sočutjem lahko naredimo več škode kot koristi, s svojo neprestano pomočjo pa jim preprečimo, da bi pridobili lastne izkušnje in preko njih zmogli naprej v življenju. Pravo sočutje pomeni, da človeka v stiski dobrohotno poslušamo, mu morda svetujemo ali celo pomagamo materialno tako, da potem znova sam zbere moči in nadaljuje s svojo potjo. Največkrat ljudje v stiski potrebujejo samo pozornega poslušalca, ki jih s svojo osredotočenostjo spodbudi k razmišljanju in jim tako omogoči dostop do soočenja s samim sabo, svojim trenutnim položajem, predvsem pa do lastnega vedenja, kako naprej. Pri sočutju je najpomembneje, da osebi omogočimo, da se s svojo lastno zavestjo odloči o nadaljnjih postopkih in ravnanju. To je neprecenljivo. Sočutje, ki sooča.
Vrhnika, 2016
Sreča
Sreča ni nedostopna.
Ali bomo živeli srečno ali ne, se pravzaprav odločimo sami. Odnos do biti srečen je v nas samih. Potrebna je samo namera, da želimo živeti v takšnem zavedanju, v sreči. Sreča je stanje, za katerega se odločimo. Je pravzaprav odnos do življenja, ki ga zavestno udejanjamo. Biti srečen je naša lastna odločitev. Tako kot je tudi naša lastna odločitev ali bomo živeli v pozitivnem ali negativnem nadzoru. Vse samo je. In če se odločimo, da trenutek z vsemi pritiklinami sprejmemo v vsakokratni obliki, potem bomo srečni. Srečni bomo, ko v nekem trenutku ne bomo želeli nečesa drugega oz. se ne bomo z nikomer primerjali. Samo smo. Samo živimo. Samo sprejemamo, kar nam ponudi trenutek.
Vrhnika, 2016
Tekmovalnost
Tekmovalnosti pogosto ne vzamemo za zlo, pravzaprav jo današnja družba celo spodbuja.
Že v najrosnejših letih so otroci dandanes izpostavljeni tekmovanjem in primerjavam. Pri tem pa se ne zavedamo, kako veliko škodo jim delamo. Tekmovalnost zasadi seme dvoma v lastne sposobnosti. Če je nekdo boljši, potem jaz nisem dovolj dober. Če je nekdo boljši, potem moram sam izboljšati svoje sposobnosti. In zato se v nedogled pehamo za boljšimi dosežki in za imeti več. Resnično življenje trenutka pa nam medtem uhaja v večnost. Ne bomo ga več srečali, saj je minil. Je le še preteklost, ki ne šteje več, prihodnost pa nam uhaja skozi vrata sedanjosti, ki je ne doživljamo v polni izkušnji. V resnici se ne zavedamo, da je tekmovalnost pravzaprav ustvarjanje sodb o drugih. Njegove sposobnosti so take, moje take, sosedove pa drugačne. Primerjave nam zavirajo vsakodnevno duhovno rast. S primerjanjem ne moremo doseči višjega nivoja zavedanja. Ves čas stopicljamo na mestu in ne moremo v popolnosti razviti svojih sposobnosti. Rešitev nedvomno obstaja v tem, da prepoznamo ta pojav in že v zgodnjih otroških letih prenehamo z učenjem tekmovalnosti. Pa smo to kot družba sploh pripravljeni storiti? Vedno več staršev opaža, kako tekmovalnost v šolah spodjeda zdravo jedro njihovih otrok. Pa vendar, lahko kaj storimo? Neposreden upor večinoma ne prinese dobrih rezultatov. Z neposrednim uporom in grajanjem največkrat še povečamo obrambni zid in utrdimo ustaljene vzorce vedenja. Največ lahko storimo predvsem z rednim delom na sebi ter z blagim ozaveščanjem okolice. Govorimo o jedru problema tekmovalnosti, sporočajmo drugim staršem o stiskah otrok, morda jih vsi starši ne zaznavamo enako. In s širjenjem te tematike se bo zavest staršev in posredno tudi šolnikov, kajti tudi oni so starši, dvigovala in spreminjala našo kolektivno zavest.
Vrhnika, 2016