DEŽ
Dež mi je v mlajših letih zbujal neprijetne občutke.
Veliko rajši sem preživljala suhe in sončne dneve. Zdeli so se mi tako zelo božansko lepi.
Ko pa sem postajala starejša, sem se vedno bolj začela zavedati lepote dežja.
Prinaša življenje, zeleno travo, gozdove, reke, polnost padajočih slapov, pršenje kapljic z njih.
Del vode je, ki daje življenje in skrbi za prevajanje informacij skozi zemeljsko kreacijo.
Včasih se tako zelo bojimo zmočiti, pa vendar nas voda osveži in očisti, zunaj in znotraj.
Rada bi zapela hvalnico dežju, blagoslovila njegov obstoj v krožnem vodnem ciklu zemlje.
Rada bi ohranila neskončno radost otroka, ki zacepeta v luži in med kapljicami išče svoj migetajoči odsev.
Kot v filmu bi zaplesala v dežju, da se mu poklonim, ker nam prinaša življenje.
Ne sivine puščave, čeprav ima tudi ona svojo draž, zelenilo naše pokrajine.
Danes se pred dežjem ne skrivam več v hiši, zmami me v naravo, da sprejmem vase njegovo rajanje po cestah, zadevanje ob drevesne krošnje in ples na dežniku.