KO TE ZAJAME KOMEDIJA ZMEŠNJAV

“La comedie” po francosko

 

»PLACE DE LA COMEDIE«. Najjužnejša točka starega jedra mesta Montpellier, imenovanega tudi mediteranska metropola. Zaključujem delovni teden v tem mestu, jutri se vračam domov.

Obožujem francoski jezik, čeprav razumem le nekaj stavkov. Beseda »COMEDIE« zapoje skozi moja bobniča in me spomni, kako je komedija skozi velike pisce postala tako zelo značilna za Francoze. »COMEDIE« pa močno zaznamuje tudi vse moje dosedanje obiske južne Francije.

Če nas na kolovozih visokogorja ni preizkušala divja svinja, pa so v Toulousu stavkali smetarji. V znak protesta so ustvarili potiskano mesto, ko so razgrnili časopisne pole po glavnih ulicah. Ali pa smo turisti ostali v centru Bordeauxa zaradi stavke voznikov, medtem ko so jo domačini pravočasno popihali domov. Nadobudni lastniki lokalov nas seveda niso opozorili … in nočno krokanje smo zaključili z dolgotrajnim streznitvenim pohodom do hotela na obrobju mesta. Tudi tokratno »COMEDIE« so zakuhali avtobusi …

 

Dan se je že začel drugače kot ostali.

Namesto sonca me je pozdravilo deževno vreme. Ko sem se popoldne vračala v hotel, mi je nevihta pokazala surovo moč narave v urbanem okolju. Gazila sem po vodi, ki se je v besnečih curkih zlivala iz žlebov. Veter je poskrbel, da sem bila povsem premočena. Zvečer pa, ko je bil čas za odhod na gala večerjo, je kot v posmeh spet posijalo nekaj sončnih žarkov. 🙂

Deset avtobusov se je odpravilo na pot proti oddaljeni restavraciji. Lepa atmosfera nekdanjega samostana, čudovita fontana in večerja v nekdanji cerkvi. Tretjič se mi je že zgodilo, da so gostitelji priredili večerjo v cerkvi, kar so nam sporočili s posebne vrste ponosom. Sama pa se na tak ambient ne morem navaditi. Vedno znova se me dotakne, da se prostor, ki je bil nekoč namenjen čaščenju, uporabi za zabavo, pitje in prehranjevanje. Želim si sprejeti logiko, da je potrebno vse te prostore vzdrževati in skrbeti zanje, ampak umetnostne razstave ali koncertne prireditve se mi zdijo veliko sprejemljivejše. So pa verjetno bistveno manj donosne …

Mislec

Po koncu večerje pa …

Kakorkoli, po koncu večerje smo se zbrali ob avtobusih, ki so nas že pričakovali na ozki in ovinkasti poti samostanskega vrta. Ne vem po kakšnem čudežu se nisem usedla na prvi avtobus, ampak sem izbrala drugega. In pred mojimi očmi se je začela odvijati prava predstava. Razburjeni vozniki so začeli odpirati prtljažnik prvega avtobusa in brskati po njegovi notranjosti … Nič. Avtobus ni hotel vžgati.

Poskus nadobudnih moških, da bi avtobus pahnili s poti ni uspel. Bili smo 30 km od mesta, sredi ničesar. V desetih avtobusih je sedelo 500 strokovnjakov za vse vrste korozijskih vprašanj, z znanjem o pripravi najrazličnejših materialov za zaščito cevi itd., tudi v motorjih. Pa vendar se nismo mogli premakniti nikamor. In ni ga bilo »filmskega« junaka, ki bi rešil situacijo. Na koncu se je devet avtobusov podalo na vzvratno vožnjo po stezi, ki že za vožnjo naprej ni bila najbolj primerna. Eden za drugim so speljevali ob opozarjanju ostalih voznikov in na koncu smo se spet znašli na cesti proti mestu. Ob žalostnih pogledih tistih udeležencev iz prvega avtobusa, ki niso imeli sreče, da bi dobili prost sedež drugje …

Pa še ni bilo konec.

Montpellier pozno ponoči je nekako večji kot podnevi. In ko te voznik odloži in pokaže: »Tamle je pa PLACE DE LA COMEDIE«, se šele pokažejo vse razsežnosti mesta in komedije. Niti slučajno ne veš, kje si. Malo zgrešiš smer, moraš poiskati nekoga, da ga vprašaš za pot, saj se vsaki osebi ne želiš ravno približati. Na koncu pa po tramvajski stezi korakaš proti »PLACE DE LA COMEDIE«, znajdeš pa se na železniški postaji. No, zdaj vsaj veš, kje si. Še ulica in prideš do hotela, ki je »najbolj neopazen hotel na svetu«, tako slabo je označen, in tam te čaka tvoja sobica. LA COMEDIE tokratne srede se konča, četrtek pa je zopet povsem navaden dan. 🙂

Kako smo na kolovozih francoskih Malih Pirinejev priklicali nepričakovano preizkušnjo pa opisujem tudi v knjigi Utrinki z moje poti.