ODLOČANJE VČASIH UTRUJA


Danes se mi je utrnilo razmišljanje o ODLOČITVI, ki je v poletnih mesecih vztrajno trkala na moja vrata in zahtevala odgovor. Dolgo je trajalo, preden sem ODLOČITEV tudi sprejela. Premišljanje med obema možnostima, DA ali NE, pa mi je na koncu predalo dragoceno spoznanje. Spoznanje, koliko svojega časa in energije sem izgubila, ker sem z ODLOČITVIJO odlašala.

Pravzaprav se je preprosto vprašanje, če se bom v oktobru udeležila sestanka v Aveiru na Portugalskem prvič pojavilo že letošnjo pomlad. Med vsemi srečanji te organizacije, se mi je zdel sestanek v obmorskem mestecu najbolj zanimiv. Omogočal bi mi kratek pobeg pred hladnejšimi temperaturami, ki bi že počasi vdirale v našo deželo. Ko sem na slikah videla čudovite pisane čolničke, ki so me močno spominjali na beneške gondole, pa se je moje srce močno nagnilo k DA. Želja, da bi doživela čarobnost tega mesteca, je začela rasti. In rasti …

S koncem avgusta so se predvidene jesenske naloge začele kopičili – sočasno pa me je želja po pisanih čolničkih in hišicah vabila v pobeg v oddaljeno deželo. Vsak dan sem se spraševala, kako naj se ODLOČIM. Nagibala sem se zdaj na eno, potem na drugo stran. A tehtnica se ni hotela dokončno ustaliti.

Prišlo je elektronsko vabilo. »Odločite se vsaj do 6. septembra«. Zadnji dan spet neodločnost. Ker pa je časovni rok terjal moj klik, DA ali NE, sem se končno le usedla na stol in tam ostala sama s svojim vprašanjem. Prvič sem se sploh v resnici osredotočila nanj: »Ali bom šla v Aveiro?

 

Umik ali soočanje

 

Sprva sem začutila toplino, ki jo je s seboj prinašala želja, ki je že nekaj časa vztrajala v meni. »Želim si v to mesto. Želim si videti to prelivanje barv.« Nekoliko kasneje pa, ko sem sedela z vprašanjem in nisem počela nič drugega, razen da sem poslušala svoje telo in utripanje srca dovolj dolgo, se je izrazila še druga plat. Poleg barvastih čolničkov se je prikazala dvorana, v kateri bom poslušala številna predavanja. »Mimo koliko teh čudovitih barvastih čolničkov in hiš se bom sprehodila? Koliko dodatnega dela bom vložila v pripravo za pot? Res potrebujem barvaste čolničke? Katero potrebo mi bodo zapolnili?« Čar pisanega mesta je počasi bledel. Ne, ne bi bil dopust. Čakale bi me priprave za še eno pot in novo predstavitev.

V tistem trenutku sem se zavedla, da mi telo in duša sporočata, da si želita čas zase.

Kolikokrat pozabimo nanju v obilici spodbud, ki nas vabijo v zunanji svet. Naše želje tako hitro pričnejo rasti in v momentu se nam lahko zgodi, da postanemo prepričani, da brez določenega dosežka ali stvari ne bomo mogli naprej. Pa si to v resnici želimo? Se v resnici vprašamo, če to sploh potrebujemo? Ali postanemo zaradi stvari ali dosežka bolj notranje bogati?

Ni enoznačnega odgovora. Nekatere želje v nas so resnično globoke želje in prav je, da jih uresničimo. Prihajajo iz naše globoke notranjosti in duše, zato ne potihnejo. Druge pa se nam morda zdijo zelo pomembne, morda imamo celo občutek, da prevevajo naše celotno bitje in pogosto se zgodi, da zelo glasno zahtevajo našo pozornost. Prav pri teh pa bi morali biti še posebej pozorni. Potrebno se je soočiti z njimi, si vzeti čas in se osredotočiti v sebi. Ko bomo ostali sami s sabo, v tišini, s svojim srcem in telesom, bomo začutili, če je želja le površinska ali pa je to tisto globoko šepetanje duše, ki nam kaže našo nadaljnjo pot. Izberemo si lahko uresničenje ene ali druge, svobodni smo v ODLOČANJU. Kako globoko pa bo uresničitev vplivala na naše notranje počutje, je odvisno od poti, za katero smo se ODLOČILI.

Vesela sem, da sem se tokrat ODLOČILA, da dovolim svojemu telesu in srcu, da me dohitita. Ne želim, da bi bila venomer korak pred njima. Danes čutim, da sem 6. septembra slišala svoje telo in srce. Če pa bi si vzela čas za vpogled vase, soočenje s situacijo in ODLOČITEV prej, bi si prihranila veliko časa.

Razmišljanje o ODLOČITVAH pa najdete tudi v knjigi Utrinki z moje poti.