PREPUŠČANJE – LADJICE NA GREGORJEVO

Gregorjevo napoveduje pomlad. Morda zato ni presenetljivo, da se je sneg letos začel tako močno topiti prav v tem tednu. Ljudsko izročilo tudi pravi, da se na Gregorjevo ptički ženijo. Na predvečer Gregorjevega pa se od zime poslavljamo še z enim običajem. Z ladjicami, ki jih spuščamo po potokih, nanje pa postavimo svečke.

Ladjice vsako leto spuščamo tudi po našem vaškem potoku.

Čudovite so. Nekatere izmed njih so prave graščine, svečke pa poskrbijo za zlati odsev. In ker je letošnje leto posvečeno pisatelju Ivanu Cankarju, so številne ladjice krasili njegovi brki, po potoku pa so zaplavale tudi Skodelice kave in knjige.

Otroci so veselo čebljali, ko so skakali z ene na drugo stran mostu in še naprej ob toku reke, da bi spremljali svojo barčico. Letošnje leto je bil zaradi topljenja snega tok vode v potoku še posebno hiter. Barčice so zato le posamično spuščali v vodo in dobesedno odbrzele so mimo fotoaparatov.

Rada opazujem te ladjice. Nekatere tako jasno zaplujejo s tokom, druge se obotavljajo ali pa jih neprestano vleče v eno smer. In ko jih opazujem, lahko v njihovih plovbah najdem čudovite vzporednice z našimi življenji. Včasih si dovolimo in sinhrono zaplujemo s tokom življenja, drugič pa se zataknemo v situaciji in ne zmoremo in ne zmoremo se premakniti naprej.

Te ladjice so popolna prispodoba prepuščanja/neprepuščanja toku življenja.

Res pa je, da za plovbo nismo vsi enako opremljeni. Vendar z vztrajnostjo lahko pridemo daleč in vsekakor tudi na cilj.

 


 

Poglavje o Gregorjevem in ladjicah kot prispodobi prepuščanja/neprepuščanja pa sem opisala tudi v knjigi Utrinki z moje poti.