SI UPAM SAMA NA HRIB V GOZDOVIH KALIFORNIJE?

 

Sončece sije, ura je že skoraj tri popoldne. Skrajni čas, da se zmigam, če hočem danes še kaj videti.

Odločim se, da obiščem Castle Lake in se povzpnem na hrib še do Heart Lake.

Predvsem drugo ime mi je zvenelo zelo atraktivno, oblika jezera naj bi spominjala na srce. Na zemljevidu izgleda, da bo vse skupaj »peace of cake«.

*  *   *

Sedem v avto in se odpeljem proti prvemu jezeru. Omejitev hitrosti se je s 25 milj/uro zmanjšala na 15 milj/uro – cesta pa široka, asfaltirana, v primerjavi z Vršičem prav nič ovinkasta. Srečam celo en avto, ki se vrača v dolino.

Pri tej hitrosti se cesta vleče v nedogled. Vozim se po hribu, med visokimi in košatimi smrekami kot po Kočevskem rogu. Ojoj, le kam to grem. Že prejšnje dni sem opazila, da sezona v teh krajih še ni na višku. Ljudje so povečinoma le na najbolj znanih mestih, manj poznane lepote pa bolj samevajo.

Castle lake

 

Se peljem zaman? Bom sploh šla ven v tem gozdu, če bom tam čisto sama?

Oddahnem se, ko na parkirišču zagledam štiri avte in pod smrekami starejšo gospo, ki uživa v branju knjige.

Čudovito je. Mirno. Svež zrak. Tišina. Jezero počiva med hribi. Da si duša odpočije.

Napotim se po levi stezi, ki naj bi vodila do zgornjega jezera. Glede na zemljevid nič posebnega, kake 15 min. Potem pa hodim, hodim, se dvigujem, pa nič.

Srečam prva pohodnika, ki mi povesta, da je do tja še kako miljo.

Srečam druga pohodnika, ki mi ne povesta nič, saj imata preveč dela s svojima dvema psoma, da me spustita mimo. Predvsem z renčečim rotvailerjem.

Moja volja po pohodništvu je začela usihati.

Ljudi je malo, sem v tuji deželi in res ne poznam tukajšnjih razmer. Doma so me nekateri pogosti obiskovalci ZDA opozorili, da je na drugi strani luže kar divji »wild life«. Samo ven stopiš, pa že pridrvi kakšen rakun.

Jaz sem pa zaenkrat videla le tri veverice, ki so se zjutraj zravsale pred mojim oknom v hotelu. No, pa znake, da cesto prečkajo jeleni in medvedi.

pot levo

Ni vrag, da so se mi po glavi začele pojati misli o srečanju z medvedom.

Kaj sem že brala včeraj, ko sem iskala podatke o nacionalnih parkih?

  • Bodi glasen. Pa sem nekajkrat zaploskala, kot sem to videla pri gozdnih sprehajalcih v Logatcu.
  • Ne teči, ker te bo medved itak prehitel. Sem zasopihana, kako naj še tečem.
  • Ne plezaj na drevo, ker vsi medvedi znajo plezati. Itak sem vedno z zadnjimi močmi prilezla do vrha vrvi v telovadnici.
  • Ostani v skupini. Uf, jaz pa sama.
  • Ne odvrzi nahrbtnika, ker tako medveda naučiš, kako dobi hrano od ljudi. Ne vem, če mi ne bi najprej ravno nahrbtnik odletel z mojih ramen.
  • Če se medved zaveda tvoje prisotnosti, pojdi počasi nazaj. Medvedi ne želijo napasti. Želijo le ostati sami. Jaz tudi …

Si težko predstavljam, da ne bi v trenutku, ko bi zagledala medveda, odvrgla nahrbtnika in odvihrala po stezi navzdol, kamorkoli že vodi. Pa mi lahko ne vem kolikokrat rečejo, naj ne tečem.

Navodilo v primeru napada pa je, da se ne delaj mrtvega, ampak udari nazaj. Zdaj naj si pa jaz sama sebe predstavljam, kako tolčem medveda …

Heart lake

Najbolje, da neham razmišljati o tem, da ga ne privlečem. Verjetnost, da srečam kako kačo v tej podrasti med skalami je veliko bolj mogoča. Nehaj to razmišljati že enkrat!

K sreči sem se dvignila že tako visoko, da se je pred mano razvil čudovit pogled na spodnje jezero. Zamotila sem se s fotografiranjem, dokler me ni zmotil nek mali glodalec. Ne vem, kaj je bil. Toliko o »wild life« na divjem zahodu.

*  *   *

Prej lepo široka steza se je razpršila v množico malih, slabo vidnih stez, ki so se pogosto končevale v rastju. Ustavila sem se. Ima sploh smisel, da grem naprej? Kaj, če jezera ne najdem? Če je tamle gor, čisto na zgornjem vrhu? Kar daleč še izgleda. Ampak z desne strani se je začel odpirati pogled na goro Mt. Shasta. Lepo bi bilo imeti sliko te gore s takale višine.

Naredim še nekaj korakov naprej in potem zaslišim šum tekoče vode. Aha, srčno jezero ne more biti več daleč. Nikjer nikogar. Odločim se, da se dvignem še na bližnjo vzpetino. Sledila sem potoku.

Naenkrat se je pred menoj razprl pogled na jezero. Res je imelo obliko srca. Še bolj pa sem si oddahnila, ker je na centru med obema polovičkama mlado dekle uprizarjalo svoj »photoshooting«. Sama, s kamero na stojalu in v različnih pozah. Zanimivo. Na drugi strani, ob srčni konici, pa se je mlad par gugal v viseči mreži. No, pa le nisem tako sama v tej divjini.

Poslikam jezero iz vseh možnih perspektiv, poslikam čudovito goro Mt. Shasto.

Little Castle Lake

*  *   *

Čas je za povratek.

Le katero od vseh možnih stez naj zdaj izberem?

Grem približno proti točki, kjer se začenja gozd in kjer mislim, da bi lahko bila steza za v dolino. Kar precejšnji ovinek sem naredila, se še malo zgubila, pa pridem še do tretjega jezera. Zemljevid mi pove, da je to Little Castle Lake, ki sem ga v frki iskanja steze le od daleč slikala. Zabredla sem še v gozdno podrast, nazadnje pa po pol ure tavanja le našla stezo, kjer sem se lahko ob koncu dogodivščine prepustila popolnemu užitku pohajkovanja po svežem gozdnem zraku.

Cilj je bil dosežen, fotografije narejene, spodnje jezero pa tudi že v bližini.

*  *   *

Spoznanje

Ja, čudovit izlet je bil.

Spet sem razširila svoje meje.

Saj doma grem večkrat sama na kak hrib, ampak tam je vse tako zelo poznano.

Tukaj pa sem presegla svoj strah, se povzpela na neznani hrib sredi gozdov in uživala v skalah in podrasti.

Doživela sem čudovito popoldne.

Ko sem se vrnila v hotel, pa je začelo deževati.

*  *   *

V knjigi utrinki z moje poti pa še več zgodb s potovanj in spoznanj, ki sem jih tam prepoznala. Več informacij o knjigi najedete tukaj.