SOČUTJE
Sočutje lahko razumemo na dva načina.
Nekateri sočutje razumejo kot pomoč ljudem, ki se sami ne znajo postaviti na svoje noge.
Takšni ljudje se pogosto smilijo sami sebi in ne znajo stopiti v življenju naprej.
Venomer se bojijo in gledajo okoli sebe, kje bi lahko dobili pomoč.
Tem ljudem s sočutjem lahko naredimo več škode kot koristi, s svojo neprestano pomočjo pa jim preprečimo, da bi pridobili lastne izkušnje in preko njih zmogli naprej v življenju.
Pravo sočutje pomeni, da človeka v stiski dobrohotno poslušamo, mu morda svetujemo ali celo pomagamo materialno tako, da potem znova sam zbere moči in nadaljuje s svojo potjo.
Največkrat ljudje v stiski potrebujejo samo pozornega poslušalca, ki jih s svojo osredotočenostjo spodbudi k razmišljanju in jim tako omogoči dostop do soočenja s samim sabo, svojim trenutnim položajem, predvsem pa do lastnega vedenja, kako naprej.
Pri sočutju je najpomembneje, da osebi omogočimo, da se s svojo lastno zavestjo odloči o nadaljnjih postopkih in ravnanju.
To je neprecenljivo.
