TEKMOVALNOST
Tekmovalnost pogosto ne vzamemo za zlo, pravzaprav jo današnja družba celo spodbuja.
Že v najrosnejših letih so otroci dandanes izpostavljeni tekmovanjem in primerjavam.
Pri tem pa se ne zavedamo, kako veliko škodo jim delamo.
Tekmovalnost zasadi seme dvoma v lastne sposobnosti.
Če je nekdo boljši, potem jaz nisem dovolj dober.
Če je nekdo boljši, potem moram sam izboljšati svoje sposobnosti.
In zato se v nedogled pehamo za boljšimi dosežki in za imeti več.
Resnično življenje trenutka pa nam medtem uhaja v večnost.
Ne bomo ga več srečali, saj je minil.
Je le še preteklost, ki ne šteje več, prihodnost pa nam uhaja skozi vrata sedanjosti, ki je ne doživljamo v polni izkušnji.
V resnici se ne zavedamo, da je tekmovalnost pravzaprav ustvarjanje sodb o drugih.
Njegove sposobnosti so take, moje take, sosedove pa drugačne.
Primerjave nam zavirajo vsakodnevno duhovno rast.
S primerjanjem ne moremo doseči višjega nivoja zavedanja.
Ves čas stopicljamo na mestu in ne moremo v popolnosti razviti svojih sposobnosti.
Rešitev nedvomno obstaja v tem, da prepoznamo ta pojav in že v zgodnjih otroških letih prenehamo z učenjem tekmovalnosti.
Pa smo to kot družba sploh pripravljeni storiti?
Vedno več staršev opaža, kako tekmovalnost v šolah spodjeda zdravo jedro njihovih otrok.
Pa vendar, lahko kaj storimo?
Neposreden upor večinoma ne prinese dobrih rezultatov.
Z neposrednim uporom in grajanjem največkrat še povečamo obrambni zid in utrdimo ustaljene vzorce vedenja.
Največ lahko storimo predvsem z rednim delom na sebi ter z blagim ozaveščanjem okolice.
Govorimo o jedru problema tekmovalnosti, sporočajmo drugim staršem o stiskah otrok, morda jih vsi starši ne zaznavamo enako.
In s širjenjem te tematike se bo zavest staršev in posredno tudi šolnikov, kajti tudi oni so starši, dvigovala in spreminjala našo kolektivno zavest.
