Včeraj sva delali z mlado mamico. Že večkrat sva se dobili čez splet.

Včeraj pa je prišlo na dan, kako je v integriteto mlade deklice posegel moški, star moški …

Spuščanje je bilo skorajda kot obred.

Pripravljena je bila ona, pripravljena sem bila jaz.

V varnih rokah božanske matere.

Sledi opis takšnega dogodka, kot je opisan v knjigi Utrinki z moje poti.

Marsikatera ženska doživi določen poseg moških v svojo žensko integriteto. Teme, ki so še vedno preveč zamolčane in stigmatizirane v pomenu: »Sama je hotela.« Meni se je to zgodilo kot zelo konkreten napad pri zgodnjih 13 letih.

Ko sem se ob šesti uri zvečer nekega februarskega dne vračala iz trgovine, se je za menoj iz sence izluščila silhueta moškega. Cesta brez osvetljave. Koraki za menoj so bili čedalje hitrejši, nikjer nikogar, tudi sama sem pospešila korak. Ne dovolj. Moški me je zgrabil od zadaj in mi poskušal zapreti usta. K sreči se mi je v prerivanju uspelo izmakniti in močno zavpiti. Moški se je v hipu obrnil in zbežal, sama pa sem obstala nepremično na cesti, zgrožena, ker me ni nihče slišal. Nobeno okno se ni odprlo. »Pomoči ne bi bilo?!« se je zasidralo v mojih možganih. Bila sem kakih sto metrov od domače hiše.

Ko sem se v joku vrnila domov in se pogovorila z domačimi, sem se v kopalnici neskončno dolgo umivala. Spomnim se tega čiščenja. Počutila sem se umazano, tistih rok nisem mogla sprati s sebe.

Leto dni v temi nisem več stopala po tej cesti, pa tudi na drugih cestah se nisem počutila varno. Sčasoma sem dogodek povsem potisnila. Popolna amnezija. Sploh nisem vedela, da se mi je ta napad zgodil. Vsakič, ko sem šla po temi po cesti, sem imela v rokah ključe, pa nisem vedela, zakaj jih držim v pripravljenosti.

Spomini so se začeli vračati pri 18 letih. Ponavljali so se in ponavljali, najprej po koščkih, solze so tekle, dokler nisem dogodka predelala velikokrat, podoživela vsako najmanjšo podrobnost, da se bolečina ni več oglasila. Spomin na ta dogodek sem lahko potem obnovila brez bolečine, postal je le še spomin.

Obrambni gib je ostal tudi še pozneje. Ko sem bila že v službi, sem sodelavca skoraj zbila s komolcem, ko se mi je nepričakovano za hec približal od zadaj in mi poskušal nekaj zašepetati na uho. Kar konkretno pojasnilo je potreboval, da je razumel moje postopke.

Zdaj sem starejša, že dolgo, dolgo nisem pomislila na ta dogodek. V tem trenutku pa čutim, da je pisanje o tem spet povzročilo, da so se mišice malce napele, nekaj adrenalina se je sprostilo in dihanje poglobilo. Ne vem, zakaj mi je ta zgodba privrela iz notranjosti, očitno je čas, da jo predelam na novi ravni spirale, z izkušnjami novih spoznanj.

Uf, še enkrat bo treba sprati te roke …

——————————————————-

Po včerajšnjem srečanju sem se takoj spet spomnila tega napada.

Strah je ostal. Še dandanes se kdaj zalotim, da v temi hodim s ključi v roki … samo, da zdaj vem, od kdaj mi je to ostalo.

                     *    *    *

Vir fotografije: unsplash.com

Foto: Sharon McCutcheon