Moja zgodba
Pozdravljena,
sem Angelja
🤗
Sem raziskovalka in kreatorka življenja
Velikokrat se opazujem, ko odpiram prostor novim projektom.
Marsikdaj se mi pokažejo v sanjah.
Z nežno pozornostjo lahko sledim tankim nitim energije, ki tkejo novosti.
A v življenju sem naletela tudi na številne izzive.
Ko sem se z njimi soočala, sem spoznavala polarnost, v kateri živimo,
in bogatila svoje izkušnje.
Kakšen izziv bi z veseljem izpustila …
A kaj, ko brez njega ne bi bila ‘to, kar sem’.
Izzive sem reševala tudi s pomočjo duhovnosti in osebnostne rasti,
pravzaprav od srednje šole.
Učila sem se pri različnih domačih in tujih učiteljih.
Morda bi kdo rekel, da sem živela dvojno življenje.
V službi doktorica znanosti in raziskovalka materialov,
vsak trenutek prostega časa pa predana raziskovalka nevidnih svetov.
Meni pa se je vedno zdelo, da se obe področji čudovito dopolnjujeta.
Na prvem sem razbirala skrivnosti atomov in molekul,
na drugem pa skrivnosti energij.
Arhetipi
Ko so v moje življenje vstopili arhetipi, sem takoj vedela, da so moj adut.
Arhetipi so mi omogočili, da sem s sebe odluščila veliko lupin osebnosti in pod njimi našla svoje potenciale –
umetnico, kraljico, svečenico, čutno žensko in magično alkimistko.
Čisto na dnu, v srčiki, pa me je čakala divja ženska – prvinska ženska energija in modrost.
To pot v svojo srčiko in avtentičnost zdaj želim predati tudi tebi
Delo z arhetipi zahteva iskrenost do sebe.
Je pot sprejemanja vseh svojih lastnosti, tudi tistih, ki jih smatramo za negativne.
A v resnici so le obrambni mehanizmi, ki smo se jih oprijeli kot otroci, da ni preveč bolelo in da smo preživeli.
Čas je, da sprejmemo čisto vse dele sebe.
Kajti, le v svobodi sprejemanja same sebe ne bomo kreirale iz ranjenosti in pomanjkanja lastne vrednosti,
ampak bomo kreirale iz potenciala.
Razlika v vibraciji takšnih kreacij pa je neverjeta.
Kako sem se z leti začela spet igrivo smejati
🌸 Kot čisto mali otroci smo kot darilo bogov. 🌸
🌸 Nežni, smejoči, povezani. 🌸
A, bolj ko rastemo, bolj nas družba želi ukalupiti.
“Naredi to, naredi ono. Ubogaj …”
In preden se zavemo,
s sabo v odraslost prinesemo debele lupine zaščit.
Moja pot je bila, da sem leta prepoznavala:
– ranjenosti (ki sem jih doživela) in
– obrambe (s katerimi sem se zaščitila, da jih ne bi čutila).
Pravzaprav uživam v opazovanju, kako delujemo ljudje.
Lupila sem se kot čebula …
Včasih se mi je zdelo, da ni ne konca ne kraja …
Z leti sem prepoznala, da se ne dogaja le transformacija mojega trenutnega življenja.
Transformirala so se (in se še) vsa moja pretekla življenja,
celotna družinska linija in tudi kolektivna zavest.
Več lupin čebule, ko sem predelala, bolj sem se čutila svobodno in lahkotno.
Seveda moje spreminjanje ni potekalo v ravni črti …
Bilo je … ovinkasto, malo gor in dol …
In zdaj sem tukaj,
v trenutku, ko se znam nasmejati iz vsega srca.
Ni bilo vedno tako.
Del mojega življenja sta se mi delo in skrb za preživetje zdela bolj pomembna.
Zdaj vem,
da sta v življenju najpomembnejša smeh … in radost.
Če ne najdem razloga,
se nasmejem kar tako – včasih kar sebi v ogledalu.
Ko se znam nasmejati vsak dan vem,
da se moja notranja deklica počuti varno. 
In, ko se ona počuti varno,
lahko skupaj v svetu ustvariva marsikaj.
🌸 🌸 🌸
